In smo nazaj. Težko pričakovani, komaj dočakani dopust je minil, ah, saj sami veste kako, takoj!

Po šestih letih krasnega bivanja v kampu Mareda, na tem mestu se še enkrat iz srca zahvaljujem tebi IC, da si nam omogočila bivanje pri vas, smo si letos, ker poleg nas ni več našega Bena, dovolili iti na morje drugam. Predvsem dlje. Mareda je blizu, Pag pa je le dobre 4 ure vožnje stran. Avto je mož napakiral večer prej in 4:25 smo speljali izpred bloka. 8:50 sem že klicala svojo mami, da smo srečno prispeli na cilj. In to kakšen cilj. Wouuuu hiša ogromna, lepa, nova. Da o vrtu ne govorim. Nekaj slik ste sproti videli že na Facebook objavah.

Dobrodošlica je padla, “3 ta kratke” na skoraj prazni želodec, smeh in dopust se lahko začne. Predhodniki so odšli, super punce so naš apartma krasno uredile in razpakirali smo. Mož in hči sta letela na prvo plažo, Aja in jaz pa sva šli dol na teraso, kjer sem ji metala žogico. Terasa je precejšnji del dneva namreč v senci. 

Veliko sem  googlala in brala po skupinah, na katero plažo se na Pagu lahko gre s psom. Dejansko na veliko plaž (imen ne vem), ker jih ima otok divjih čez 100 ali več. Samo najti jih je treba, mogoče je dostop bolj zahteven, imaš pa ljubi mir.

Naša plaža v Vodicah 2,5 km od mesta Pag, super sprehod zvečer za iti na sladoled, ni imela znaka, da je pes prepovedan, ampak smo iz vljudnosti to plažo spuščali, ker je kar precej ljudi, še posebno po 15. juliju. Sicer je takoj en zaliv naprej (posnetek na FB, kako je splavala), ampak je dostopen samo zjutraj, popoldan je tam plima. Tam smo bili 4x po dve uri, zjutraj.

Plaža Čista, ki je posebna zaradi svoje bistre vode in mivke v morju, je na samem top delu pes prepovedan. Lahko se parkira 2/3 parkirišča višje (20 kun za celi dan) in je plaža tudi za kosmatince, lahko rečem, da je že divja. Imaš pa potem za kosilo, kavo, sladoled, več 100m po vročem soncu za hoditi. 

Plaža Čista

Na to plažo sta šla mož in hčerka 2x sama za nekih šest ur. Enkrat smo šli skupaj, da tudi Aja je šla, vendar se zame ni dobro končalo. 

Plaža Šimuni. Je na koncu kampa, oz. do nje se najlažje prideš ne skozi kamp, ampak od kampa kakih 50m naprej se zavije iz ceste v naselje. Slabih 400m v naselje in že si tam. Avto parkiraš med veje in upaš, da bo v senci. Na to plažo se splača priti zgodaj zjutraj, nekje ob 9:30, da res dobiš dobro senco – naravno senco! Tukaj smo bili 3x. 

Plaža Šimuni, slikana iz strani ko jo zagledaš. Poleg je lokal.

1x sta šla mož in hči na izlet do Novalje, 1x sta šla za cel dan na izlet z ladjo, 2x sama na Čisto. Dopoldan smo šli skupaj dol v zaliv z Ajo, popoldan pa sami dol na plažo ali pa sem jaz ostala doma. 

Ste kaj seštevali vmes? Dneve mislim. 

V predzadnjem stavku je seštevek 4 dni, ko sta mož in hči šla sama okrog. Če skupaj potegnem še druge ure, sem nekih dobrih 5 dni bila v apartmaju sama z Ajo. Zakaj, se boste sedaj vprašali.

Da me boste bolje razumeli nekaj predzgodbe. Ko sem dobila Bibo, je bila pri nas še ne mesec dni, ko smo šli skupaj na dopust in to v kamp. Privezala sem jo na flexo, ji dala brisačo na ležalnik in z mami sva šli na plažo. Tako kot sem jo pustila, tako je bila. Mirna, tiha. Pes karakterja: daj mi hrano, vodo, pelji me na sprehod, malo se poigraj z mano, drugače mi daj pa mir.

Šest let kampiranja z Benom. Ko je še lahko šel, je bil z nami na plaži, lahko smo ga pa pustili, sicer na dolgi vrvici privezanega in mirno šli na plažo. Na žalost so Maredo vsako leto bolj “spimpali” in tudi dostop za psa s tem onemogočili, Beni se je staral, zanj je bilo prevroče in ostajal je pred prikolico. Dopoldan 3 ure, popoldan 4 ure sam. Vmes smo tudi mi prišli iz najhujšega sonca v senco dreves na kosilo. Beni ni cvilil, ni lajal, ko nas je gledal, kako odhajamo po potki in Beni je spal, ko smo prišli nazaj. 

Lansko leto smo bili skupaj z Benom in Ajo, ki je morala biti v času naše odsotnosti v boxu, ker je z dvema ugrizoma strgala dolgo, zanjo pripravljeno vrvico. In tukaj se začne pravi naš dopust. 

Lansko leto je bil Ben Ajin zgled, vzornik in predvsem učitelj. To sem spoznala dejansko šele letos, deseti dan našega dopusta. Tako kot se je vedel Beni, se je vedla ona. Takrat je bila Aja stara 10 mesecev. Letos jih je na dopustu imela že 21 mesecev, živi sama z nami, veliko se ji posvečamo in lahko rečem, da tako navezanega psa na človeka, na Ajin način ne poznam.

Sem tip človeka, ki se trudi urediti zadeve tako, da je za vse člane v družini poskrbljeno. Da, seveda tudi za psa, saj je član družine. Le da sem zaradi okoliščin letos jaz potegnila “ta zadnjo”.

Aja je neumorno cvilila samo da sta mož in hči šla v vodo. Nujno je morala biti na vrvici, drugače bi se mi strgala in zletela za njima. To sicer ni nikakršna ovira, če ne bi potem zajadrala še po svoje, recimo na brisače drugih ljudi. Odpoklic doma deluje, tukaj na morju, ker je bilo VSE drugače, pa je skoraj da odpovedal. Cvilila je pri vsaki spremembi. Sem šla jaz  vodo, se je drla, mož v vodo, je cvilila, tudi pri hčerki ni ostala mirna. Mi trije letos skupaj v vodi sami brez nje nismo bili. 

Morje pod apartmajem, zaliv dopoldan.
Plaža Šimuni. Tukaj smo bili eno jutro sami z Balujem in je spuščena letala okrog.

Z možem sva se “šihtala”. Ko je bil Beni z nami na plaži, si mu rekel prostor in je počakal. Da se je umirila na plaži, npr. ko smo bili v Šimuni cel dan, je bilo šele po nekaj urah mir. S tem, da je plavala, se poigrala z drugimi kužki – če se je le lahko, so bili eni kar nastrojeni. Drugi spet zelo prijazni. Vendar Aja je bila pripeta. Ni imela dovolj prostega gibanja. Po 14. uri se je počasi začela umirjati in je spala. In ko sem si že rekla: “No, končno si padla dol,” je prišla hčerka po očeta in že je bil alarm.

Pogled pove vse.

Ker sem videla, da je včasih prisoten tihi stres zaradi neumornega cviljenja, sem ostala doma, mož in hči pa sama na plažo Čista. Izkoristila sem priliko, da bom Ajo navadila na “biti sama”. Doma to ni noben problem, boxa tudi nimamo več in nič ne zgrize. V nepoznanem okolju ter še dejansko pri ločitveni tesnobi, katere doma nikoli ni bilo, si je nisem upala pustiti v apartmaju. V box sem ji dala njeno ljubo uho za grickanje, jo zaprla in šla v pekarno. Še po stopnicah nisem prišla dol, je tako cvilila, da mi je paralo srce. Zamižala sem in šla naprej. Stopim iz hiše, cvili, joka. Meni je jokalo srce. Samo sem si rekla, če bom zdaj prišla nazaj, nisem naredila nič dobrega. Šla sem v pekarno in ni me bilo slabih 15 minut.

Ko sem se vrnila, je bila sicer tišina vendar Aja NI pojedla svojega najljubšega ušesa. Uffff. Ko sem odprla vrata boxa, je planila ven meni v naročje in plezala po meni tako kot psi na posnetkih, ki po 1-5 letu vidijo ponovno svoje lastnike, prisežem da ne pretiravam.

Dejansko smo Ajo v box zaprli za uro do dve mislim, da tri krat. Ostalo sem bila jaz doma z njo. 

Hvala vam, da ste do tukaj prebrali. Se pa večina vas sprašuje, zakaj nismo vedno skupaj hodili na plažo, bi se že navadila oz. vam roji 100 drugih vprašanj. Naj vam odgovorim. V zadnjih osmih letih čedalje težje prenašam vročino. Četudi je senca od senčnika ali od šotorčkov za na plažo, je meni prevroče. Začnem se nenormalno potiti in zmanjkuje mi kisika. Kot da ta vroči zrak za moj organizem ne vsebuje dovolj kisika. Če se hitro ne umaknem, mi postane slabo oz. dobim migreno.
SAMO naravna senca, dovolj gosta je optimalna za mene, da sem sposobna preživeti tisto pasjo vročino med 11 -15 uro na plaži. Tiste 3 dni na Šimuni je bil en dan okrog 30, drugače pa 28 in je nekako šlo. Rentali smo še ležalnik, da sem bila bolj udobno nameščena in smo Ajo lahko pripeli nanj. Tudi ohladitev v morju mi ne koristi, tudi če si zmočim glavo. 

Plaž na Pagu kjer ni sence, je veliko. Plaž na Pagu, kjer bi se Aja lahko poljubno brez vrvice sprehajala, je verjetno tudi veliko. A kaj mi pomaga to, da se peljem  v eno smer 20 km, 30 km ali celo več ob 8:30 uri ob 11 uri pa se moramo vrniti. Ali popoldan ob 15:30, ob 19-20 uri  se vračamo. Dejansko bi bili več v avtu kot pa drugje, to pa zame tudi ni dopust. 

Plaže kjer kaj “dogaja”, kjer je muzika, napihljiva igrala, slamnati senčniki (če bi mi te kaj pomagali), te pa so prepolne in za psa nedostopne. 

Če potegnem črto, sem kot kaže jaz največji problem, Aja bi bila samo poleg in ČE bi našli plažo samo za nas, bi bil dopust popoln. Čeprav mirno vseeno ne bi bilo.

Hvaležna sem Sabini Dretnik (gospa je dosegljiva na FB, lahko posredujem telefonsko številko) in njenemu partnerju Bojanu za topel sprejem. Vrhunski apartma s klimo, wifijem, lepo kopalnico, veliko teraso in top vrtom. Možnosti grilla in meni najbolj pomembno, novih poznanstev. Moja družba je sestavljena iz približno enake starostne skupine, tukaj pa sem spoznale gospe med 50 in 70 let s takimi življenjskimi izkušnjami in tako pozitivno energijo, da vam ne morem opisati. 

Hiša je res velika.

Dovolj prostora za tekanje.
Mož zelo rad grilla

Z veseljem se bomo vrnili, mogoče pa ne potegnem spet jaz “ta kratke”. Dobrodošli komentarji, predvsem če se kdo sooča s podobnim pasjim vedenjem ali pa ima ravno tako težave z vročino in je našel za oboje rešitev.

P. S. Zakaj pišem tako drastično. Zato, ker to je Lajf. To je PasjiLajf ne glede na psa. In tako je pravo pasje življenje.

Prilagajanje, podrejanje in skrb. Če tega nisi pripravljen prevzeti, si živali ne umisli.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja