Bilo je poletje leta 2005. Ravno sem spoznala svojega moža in boljšega “ulova” si res ne bi mogla želeti. Kot jaz je tudi on velik ljubitelj psov. Glede na to, da so meni pasemski psi sicer všeč, ni pa pogoj, da je moj pes rodovniški, je on takrat imel doma 6 mesecev starega francoskega buldoga po imenu Ben.

Bil je avgust, ko sva se dobila na Bledu. Ko me je mož (da ne dolgovezim), pobral s kombijem, sem doživela pravi pasji šok. Odprla sem vrata kombija, na sedežu mala kepa, ki je najprej od navdušenja začela lulati, da je špricalo vse povprek, nato pa nežno igrivo bevskati, cviliti in lubčkati, kjer me je le dosegel. Konec zgodbe. Jaz sem se zaljubila še enkrat. Najprej v lastnika, potem pa še v psa. Moja Biba je takrat štela že sedem let in je tudi že sivela okrog gobčka, Beni pa je bil mlad navihani kuža.

Kmalu zatem sva se skupaj vselila in to v četrto nadstropje. Beni je hodil 3x na dan gor in dol po stopnicah – nesti, kaj pa je to? Tudi Biba je iz poznanega dvigala prešla na stopnice. Tam smo stanovali dve leti, potem sva se selila in spet smo imeli dvigalo.

Beni se je razvil v krasnega psa in s svojo igrivostjo za seboj potegnil tudi Bibo. Sigurno ji je podaljšal življenje. Ben je bil za svojega predstavnika pasme francoski buldog zelo zdrav kuža. Nikoli ni imel alergije. Kolena, kolki, ves organizem je bil top. Oboževal je frizbije, sicer ni skakal v zrak, metali smo mu tako imenovane Rolije po tleh.

Pri približno petih letih smo mu le morali širiti nosnice in operirati mehko nebo. Operacija je potekala brez težav, rehabilitacija tudi. Šive iz smrčka so lepo pobrali ven in ponovno je zadihal in z lahkoto tekal za žogo tudi, ko je bilo bolj toplo. Leto dni za tem smo ga tudi še kartirali in mu očistili zobe.

Brahicefalične pasme imajo trenutno grozne težave, saj so jim s namerno še krajšali gobčke in psi so resno ogroženi.

Ko sta v gospodinjstvu dva psa, se hitro pokaže, katere navade sta prevzela en od drugega. Igrače niso ostale cele, če bi pri Benu, pri Bibi ne bi. Padla sta vsak v svojo skledo, saj sta se bala, da bosta drugače ob obrok. Beni je bil zvest kuža in predan svojemu lastniku – možu. Seveda je ubogal tudi mene. Ben je že v leglu odracal k možu, ki je takrat gledal drugega kužka. Sam pa je dobro vedel, da je tako, da si pes lastnika izbere sam, če je to opcija. Po šestih letih skupnega življenja pa je v naš pasji dom prišla najina hčerka. To zgodbo bom opisala v drugem blogu. Ben je ležal na mojem rastočem trebuhu, dokler je le lahko, on je vedel, da se notri nekaj dogaja, čutil je premike in prepričana sem, da je vonjal mene drugačno.

Leta so minevala. Biba se je poslovila v 16. letu starosti. Beni je bil na začetku apatičen. Hodil je mimo košare, vendar iz spoštovanja do svoje prijateljice vanjo ni legel. Dokler se spet nismo preselili. Vam opišem tudi selitev s psom v bodoče, prav? Preselili smo se v večje stanovanje z atrijem ter vrtcem in šolo čisto blizu. Atrij, sonce, D vitamin. Lahko še kaj lepšega ponudiš staremu psu, poleg brezpogojne ljubezni? Hčerka je rasla, Ben se je staral, sivel, malo bolj smrčal ter zvečer legel hčerki k nogam. Še vedno pa je zdirjal za žogo in ufff, kako šele za mačko.

Njegove zdravstvene težave so se začele šele v 13. letu starosti. Demenca, sem ter tja mu je v spanju ušlo. Ko je deževalo, ni in ni hotel ven. Pozabil je, da je pil in je pil. Smo ga peljali pregledati najprej kri, urin in blato, vse v najlepšem redu. Potem sva z možem opazila kratke rdečkaste sledi na ploščicah, a ne vedno. Kaj je to? Pregledala sem celega psa in našla na zadnjih nogha na eni strani zgoraj oguljen nohtek … zakaj? Ob vsakem naslednjem sprehodu sva ga opazovala in opazila, da sem in tja povleče desno zadnjo tačko rahlo za seboj. Kmalu je začel tudi levo. Obiskali smo dobrega ortopeda, ki je naredil dva preprosta testa in brez slike potrdil da gre za hernijo. Ko je videl, da Beni roma na 14 leto, je sam rekel, da operacija ni priporočljiva, saj bi lahko na mizi predčasno zaspal. Tako nam je dal protivnetne tablete in šli smo domov. Te pa so mu uničile prebavo. Veterinarka nam je dala kuro drugih zadev in kupili smo CANAGAN hrano, ki je Benu spet poleg tablet vzpostavila normalno prebavo. Zadevo smo sanirali pred njegovim zadnjim morjem lansko leto (2018). Septembra smo se poleg napredovalne demence začeli soočati tudi z inkontinenco, ki je bila iz tedna v teden slabša. Za časa naše odsotnosti, je dobro zvozil, še dobro, da sva odsotna le 6 ur (tako imava službe, da se križava). Popoldneve in vikende je prespal in vedno ko se je zbudil, smo ga dvignili in nesli ven na travo, da se je polulal.

Včasih sva bila mokra tudi midva. Enostavno mu je ušlo. Pa veste kaj, pes je vedel. Po očeh sva ga videla, da mu ni prijetno in da ve, da se lula zunaj, a kaj ko ni mogel več.

26.1.2019 je na soboto doživel še epileptični napad in to je zanj pomenilo konec. V ponedeljek smo ga vsi trije, da tudi hčerka, stara še ne 8 let, skupaj pospremili na veterino in mu stali ob strani na njegovi zadnji poti.

Biba in Ben, dva psa, ki pa sta popolnoma drugače zapustila svet. Biba ni imela zdravstvenih težav, edino, kar je imela, so bile bulice, bule po trebuhu. Metastaze, ki smo jih pustili pri miru in od prve naprej je z njimi živela skoraj 6 let. Nikoli nismo punktirali ali izrezali, da bi videli, kaj je. Kljub temu je dočakala krasna leta in bila do zadnjega dne dovolj aktivna, le tu in tam je naredila lužico v spanju. V svoji zadnji noči pa ni zadržala blata in urina, bila je popolnoma odsotna in s tem je povedala: prosim, pomagajta mi.

Z Benom smo se zdravstveno ukvarjali leto dni, zadnjih šest mesecev zelo intenzivno. Dokler je pes mlad in zdrav je super, ko pa ostari in se začnejo težave, takrat je treba stopiti skupaj in psu pomagati.



P.S.  te zanima kaj posebnega, piši v komentar. Lahko me kontaktiraš preko maila, FB, IG kanal, ker ti je ljubše.

Lepo Bodi Anja (Dog’s mom)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja