Nisem še bila stara dve leti, ko sem že mrzlično tekala za psi. Mami rada pripoveduje, da ni bilo pasje duše, ki bi bila pred menoj varna. Na morju je neka družina imela jazbečarja, ki je po treh dneh, samo da me je zagledal, pred mano ušel.

Ušesa, gobček, jezik, vse sem morala pregledati, božati in tudi poizkusiti. Gospod je takrat  imel kamero, bili so tujci, in je vse moje navdušenje posnel. Mami pravi, da je rekel, da česa takega še ni videl. Mislim, da sem imela čut za živali položen v zibelko.

Vendar je bila želja po kužku dolgo časa neuslišana. Živeli smo v bloku v 5. nadstropju, sama sem bila še premajhna, da bi v celoti lahko skrbela za psa, mama pa dodatne odgovornosti ni želela sprejeti. Pri sosedih je namreč videla, da si je otrok psa želel, vsa odgovornost pa je padla na starše.

Tako sem večkrat vozila na sprehod psa od prijateljice. Stara sem bila 12 let, Lord pa velik pes – 30kg in več, zmogla sem. Da nisem bila popolnoma brez živali, sem imela najprej morske prašičke in potem tudi muco, ki pa so mi jo v takrat še popolnoma ne razvitih pasjih in mačjih hotelih, zgubili. Grozna zgodba, grozna. Od tega je sedaj minilo 27 let in te bojazni upam, da ni več.

Malo uvoda v mojo zgodovino. Štela sem 19 let. Bilo je poletje. Prijateljica je preko študenta delala v lokalu pod blokom. Prišla sem k njej na kavo, ona pa mi je izza šanka pokazala lepo rjavo, čokoladno rjavo psičko.

Povedala je, da se je psička kar na lepem narisala na pragu in ko je dobila vodo in smetano, se ni več odmaknila. Domov je ni mogla vzeti, ker je bil njen pes ljubosumen. Najdenka je vso noč prespala na pragu pred vrati njenega bloka. Zjutraj sva se ponovno sestali, takrat pa je prijateljica rekla. “Anja, psa si želiš že od malega, ta kuža je ravno prav velik, pa še mlad je. Imaš službo in denar, sedaj bi ti mama verjetno dovolila imeti psa.”

Rekla sem ji: “Tukaj je njena službena številka, pokliči jo in se zmeni ti.” Tega nikoli ne bom pozabila. Prijateljica jo je poklicala in mamica je dovolila, da je pri nas AMPAK, da ji moramo najti drug dom. Takrat psi še niso bili čipirani in ker je bila mešanka, tudi tetovirana ni bila. Dali smo oglas na radio, v časopis, klicali v zavetišče, če jo kdo pogreša, nič.

Tri tedne prvega Pasjegalajfa. Kako lepo. Končno sem dobila tisto, po čemer sem tako  hrepenela. Bližal se je naš odhod na dopust. Kam z Bibo, tako sem jo namreč poimenovala. In je šla k drugemu prijatelju, meni je počilo srce. Mamica je takrat videla mojo nesrečo in mi rekla: “Anja, kljub temu da Biba ni rotwailer (to je bila moja sanjska pasma takrat), a bi jo kljub temu želela imeti, za stalno?” Bibo sem dobila in tudi z nami je šla na morje.

Lahko si predstavljate mojo srečo. Na tem mestu bom dodala nekaj ključnihstavkov, ki me spremljajo še danes in prav je tako. Ker sem kljub zaposlitvi še živela doma je mama rekla:

– pasja hrana je tvoj strošek

– veterinar je tvoj strošek

– psa jaz vozila ven NE BOM

Veste, kdaj jo je vozila? Če sem bila zelo bolna, res zelo. In pa če sem delala 12 ur ali več (v trgovini takrat, inventure …). Vikende, ko so moje prijateljice žurale na morju, sem jaz bila doma z Bibo in niti za en dan mi ni žal. Pridobila sem ogromen čut za odgovornost in poleg sebe imela vedno najboljšo prijateljico, ki me nikoli ni razočarala.

V 16. letu sem se morala od nje posloviti in še danes se spomnim slehernega dne z njo.

Pasji pozdrav Aja in Anja