Danes ob 8h zjutraj, natanko eno leto nazaj, smo te vsi trije pospremili na tvojo zadnjo pot, Beni.

Beni in Biba kralj in kraljica kavča.

Da, vsi trije smo šli na veterino. Hčerka še ni dopolnila 8 let, ko se je prvič morala soočiti z izgubo ožjega družinskega člana. Dva večera prej si doživel enkratni napad epilepsije in vse tvoje tegobe, inkontinenca, hernija, demenca so te nam vzele 5 dni pred tvojim veličastnim 14 rojstnim dnevom. Zadnje leto smo imeli veliko skrbi okrog tebe. Vozili smo te na veterino, te še dodatno oskrbovali in ti pomagali. Lulal si notri, tvoje učke so bile žalostne, ker si vedel, da tako početje ni OK, vedno smo te mirili in ti prigovarjali: vse je OK, star si že in tako pač je z “oldtimerji”.

Tudi ko sva bila na drugi strani planeta sva mislila na vaju.

Z možem sva imela debate, kdaj in kako, kdaj bo tisti čas … vendar si nama sam povedal. Tisti tvoj sij je iz tvojih rjavih učk izginil. Cvilil si, bolje rečeno kot nekakšno rjovenje od bolečine je bilo slišati. Hudo je, hudo je gledati psa (mačko, drugo žival), ki se muči, ko ga boli. Še hujše je psa zavit v deko in ga zavestno peljati na veterino. A to smo mu dolžni. 


V vseh teh letih nam dajo toliko brezpogojne, nesebične ljubezni, da smo jim enostavno dolžni pomagati in biti ob njih na zadnji poti. Boli, seveda da boli. Kričala bi najrajši, a se tudi takrat vedem kot odgovoren lastnik. 
V 16. letu sem dala uspavati Bibo, v 14. letu Bena. Bibino glavo še danes čutim na svoji roki, kako je postala težka in mirna, ko je zaspala, pa je od tega več kot 6 let. Bena še danes vidim, kako se je sprostil, ko je prva pomirjevalna injekcija prekinila tok bolečine. Obraz se mu je omehčal in postal je spokojen in miren. 

Tisti dan smo šli vsak na svoje mesto. Midva v službo, hčerka v šolo. Popoldan smo hčerki, na njeno željo uredili okvir s sliko, ki ji še danes krasi polico v sobi. Ne mine večer, da mu ne bi rekla: Beni rada te imam, lahko noč.
Nikoli zares ne umrejo, le zakaj bi. Živijo z nami naprej v naših srcih, naših mislih. Hčerki sem razložila takole:


“Lara, Benija ni več tukaj na kavču. Je pa tukaj in tukaj.” Ter pokazala na srce in glavo. “Je v tvojih mislih in v tvojem srčku in nihče ti tega ne more vzeti!”
“In kadar boš čutila, da moraš jokati, joči, s tem ni nič narobe”.

Ja, imeli smo manjše zaplete v šoli, priznam. Bila je glasna in nagajiva po smrti Bena. A ko smo povedali za stisko in da je to verjetno sprožilec za njeno vedenje, so jo v šoli takoj začeli drugače obravnavati in v roku enega meseca se je tudi situacija v šoli umirila.

Best frends 4 ever.
Zvesti spremljevalec. Vedno in povsod.
Vse si ji dovoli. Bila je nežna s teboj.

Ni “francoza”, v katerega mi trije ne bi vtaknili svojega nosu. Spomladi so prišli v naše naselje štirje mladički in veste kaj, boljšega balzama za naše duše ne bi mogli dobiti. 

Imejte radi svoje “vse sorte psov”, omogočite jim lepo družinsko življenje in se kot vestni in odgovorni lastniki poslovite od njih tudi takrat, ko je za vas najhujši del biti njihov skrbnik.

Beni pred operacijo smrčka.

Beni po operaciji smrčka.
Večni hansaplast.
V sožitju, dva psa in majhen otrok.


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja