Rada se spominjam svojega otroštva, bilo je vse tako preprosto. Vse življenje živim v urbanem naselju, kako poteka življenje na kmetiji pa tudi dobro vem.

Stara sem bila 4 leta, ko smo se preselili v moje zdajšnje naselje. Wouu, kako veliko psov je tukaj. Predvsem veliko velikih psov. Nemški ovčar, irski seter, doberman, bobtail, dalmatinec, rottweiler, zlati prinašalec in labradorec. Naštela sem najbolj popularna pasme iz leta 1985. 
Manjše pasme so bile: pudelj, koker španjel, yorkshire terrier ter maltežan. Mislim, da sem zajela bistvo. 80 % velike pasme, 20 % male pasme.
Danes je zgodba popolnoma drugačna. Danes se velikih psov vsi bojijo, čeprav manjši največ lajajo in se zaganjajo. To je dejstvo in vsak naj si nalije čistega vina. Nikogar ne obsojam. Tudi naš Ben je bil mali pes in velik ego, zelo velik ego. Mu ni bil pes všeč, je s svojim zamolklim laježem šel tudi proti rottweileju. Pa sem ga samo prijela in mu rekla: “Mali nehaj se šopiriti, za malico te lahko ima.” Kar je dejstvo.  Psa sem obrnila stran, nikoli v lajfu pa ga nisem dvignila v naročje. Tistim lastnikom, ki to počnejo in ki jih nosijo kot modni dodatek, bom tukaj prilimala del članka, ki je zajel bistvo:

Nekateri psi večino življenja preživijo v naročju svojih lastnikov. Gre za tako imenovane “pse za torbico”. Njihovo življenje sicer res težko primerjamo s psom, ki življenje preživi v prevrnjenem kovinskem sodu na njivi, privezan na metru verige, vendar tudi tako početje lastnikov ne dopušča psu biti to, kar je: pes. Ne dolgo tega me je poklicala lastnica zelo majhnega psa in se zanimala o možnostih šolanja “mini psov”. Povedala je, da je njen kuža zelo prestrašen in ne ve, kaj naj naredi. Dogovorila sva se, da pripelje psa na društveni poligon, kjer se bomo pogovorili in predlagali rešitve. Ob dogovorjeni uri je gospa parkirala avtomobil na parkirišču, izstopila iz vozila, v naročje prijela psa in ga prinesla na vadbišče. Seveda sem jo vprašal, če je pes morda poškodovan in ne more hoditi. Začudeno me je pogledala in postavila psa na travo. Ubogi pes se je dejansko bal vsega. Stal je na travi z eno nogo dvignjeno v zrak (morda ga je trava pikala) in se tresel od strahu. Ko sem se malenkost približal, me je pes prestrašen oblajal. »Ubogega« kužka je lastnica seveda spet prijela v naročje in ga potolažila.

Po krajšem pogovoru, ko sem ji razložil osnove pravilnega odnosa s psi in kako bi morali pristopiti k reševanju težave, se je gospa odločila, da bi to bilo zanjo in njenega ljubljenčka pretežko. Odnesla ga je v avto in se odpeljala.

Pes, ki išče zavetje v naročju lastnika, ni samozavesten in ni srečen pes

Mnogo skrbnikov manjših psov si psa omisli z namenom, da bo “ljubljenček” in bo večino življenja preživel v naročju. Na ta način psu odrekajo pravico biti pes in pravzaprav sami vzgojijo bevskajočega psa, ki se vsega boji, vsakega oblaja, je nesamozavesten in nestabilen. Taki psi pogosto trpijo za ločitveno tesnobo in ne zdržijo minutke brez lastnika. Vsakega, ki pride v njihovo stanovanje, oblajajo in vedno želijo biti v centru pozornosti. Nobenemu samozavestnemu, srečnemu psu ni všeč, da ga dvigamo s tal. Psi, ki pogosto lezejo v naročje gospodarja, so nesigurni osebki, ki v naročju lastnika iščejo rešitev pred zunanjim svetom, ki se ga bojijo. Na ta način psu seveda ne pomagamo prebroditi njegovih strahov, temveč jih še poglabljamo. Tolažbe psi ne razumejo. Razumejo le, da je nekaj hudo narobe, saj je tudi njihov “šef” vznemirjen in prestrašen.

Do majhnega psa se obnašajmo enako kot do velikega

Z majhnim psom je potrebno ravnati enako kot z velikim. Potrebno mu je nameniti enako mero socializacije in vzgoje. Tudi majhnega psa se da vzgojiti enako kakor velikega. Naučimo ga lahko samokontrole in pravilnega vedenja pri srečanju z drugimi psi in ljudmi ter seveda zaželenega obnašanja doma in izven doma. Če že moram omeniti kakšno pasmo, je tipični predstavnik žepnega psa čivava (chihuahua). Kar nekaj teh psov je bilo pri nas na šolanju in moram reči, da so bili rezultati zelo različni. Nekateri so se dejansko samo tresli in oblajali vse, kar se jim je približalo, precej več pa je bilo takih, ki so samozavestno oddelali vse vaje in bili mirni v vseh situacijah. In vedno je bil uspeh odvisen od njihovih lastnikov. V primerih, ko so jih lastniki obravnavali kot “navadne” pse, jim doma v vsakdanjem življenju omogočali pravilno socializacijo, jih seznanjali z različnimi okoliščinami, so bili pri vzgoji zelo uspešni. _vir: https://www.pesmojprijatelj.si/clanek/romanova-kolumna-psi-v-torbicah__
______________________________________________________________________________

Vsi mali psi in veliki psi potrebujejo vzgojo, vsi.
Ker pa trenutno ni napisanega še nič glede na naslov, se sedaj vračam k bistvu.
Prosim vas za odziv, da mi napišete iz kje ste in dopišete, kjer je vaš najbližji PASJI PARK.
Za celo Ljubljano sem jaz naštela 5 parkov : http://url.sio.si/GC4

Ko sem v google vtipkala Pasji parki v Sloveniji pa je našel tole: https://smrcek.si/pasji-imenik/pasji-parki-sprehajalisca-igrisca-poligoni/ ter na MedOvernet forum.

Moj najbližji pasji park je od mojega bloka oddaljen 2km. To je približno 20 min hoje, z avtom  samo 5 min. Da, mogoče v nedeljo. 2 km naj imam Ajo pripeto na vrvici in se z njo sprehodim čez PST ob 16h popoldan, ko sonce žge. Zato, da jo bom lahko spustila v pasjem parku, ki je na soncu. Ah ne, tja bom šla ob 20 uri zvečer, ko se bo promet polegel, ko se bo shladilo, takrat ko bi morala večerjati s svojo deklico in ji za lahko noč prebrati pravljico, pa čeprav bere že sama. En teden mož dela popoldan in sem sama za vse.
Kaj pa, ko je zima in je ob 16:30 uri tema, naj po temi in mrazu peljem psa najprej 2 km peš ali v največjo gužvo, aha še to – kje bom tam parkirala?

Zato, da bo tam lahko spuščena in se zdivjala? NE, absolutno ne. Našla sem sebi primeren način in dober za Ajo.

Vsako naselje bi potrebovalo pasji park. Rudnik je ogromen, 5 parkov tam, Kje v mestu lahko spustiš psa, kje? BS3, BS4, Tomačevo, Glinškova ploščad, Šiška najmanj 5 parkov, Trnovo, povsod.

Zato je nujno potreba vzgoja, socializacija psa od prvega dne ko ga pripelješ domov. Moje otroštvo je bilo top, v družbi velikih psov v naselju. Največ so jih spuščali na polju, vendar tudi znotraj naselja so bili vsi brez povodca. Sošolec živi v Londonu, pravi, da se mu policaj ustavi, da gre lahko mirno s spuščenim psom čez cesto. Poleg tega ga še lepo pozdravi, če je v avtu pozdravi z roko. BTW, tam je pes v zakoniku zapisan kot družinski član. Smo še daleč.

Ljudje bi vse omejevali, pisali zakone, prepovedovali in hkrati zapirali. Počlovečili vse kar se počlovečiti da in uničili vse kar je lepo.

Nekdo, ki bo bral moj zapis, si bo rekel, če ima pa toliko preprek, zakaj pa si je psa umislila. Prepreke so mi dali skozi leta, drugi, tisti, ki nimajo pojma, tisti, ki so zagrenjeni, tisti, ki niso srečni. 22 let teče od mojega prvega sprehoda.

Pasjih šol je kot gob po dežju, število registriranih psov se iz dneva v dan povečuje, ne želim vedeti številke neregistriranih. V osemdesetih letih je bilo mogoče 10 pasjih šol v Sloveniji, pa še to v večjih mestih (govorim na pamet), pa ni bilo toliko težav in sitnosti s spuščenimi psi, tudi če niso bili v pasji šoli so bili psi socializirani in pes je bil pes. Je hodil, imel ovratnico in to je to. Danes, ja danes pa je zgodba povsem drugačna. Res si ne predstavljam, da bi se v teh naših 5 parkov v Ljubljani (tako sem našla na www) ob določeni uri nabralo psov iz okolice in bližnje okolice mogoče celo daljne. Bili bi kot sardele v konzervi.

Pasji pozdrav Aja in Anja